Koaksialni kabel se uporablja za prenos radiofrekvenčne energije iz enega vhoda ali komponente v druga vhoda/dele sistema. Standardni koaksialni kabel se uporablja kot mikrovalovna koaksialna linija. Ta oblika žice ima običajno dva prevodnika valjaste oblike okoli skupne osi. Vsi so ločeni z dielektričnim materialom. Pri nižjih frekvencah se kot dielektrik uporablja polietilen, pri višjih frekvencah pa teflonski material.
Vrsta koaksialnega kabla
Obstaja veliko oblik koaksialnih kablov, odvisno od konstrukcije vodnika in uporabljenih metod zaščite. Vrste koaksialnih kablov vključujejo standardni koaksialni kabel, kot je opisan zgoraj, ter koaksialni kabel, napolnjen s plinom, členkasti koaksialni kabel in dvožični zaščiteni koaksialni kabel.
V televizijskih sprejemnih antenah se uporabljajo fleksibilni koaksialni kabli z zunanjimi vodniki iz folije ali pletenice.
Pri mikrovalovnih frekvencah je zunanji prevodnik tog, dielektrik pa trden. V koaksialnih kablih, napolnjenih s plinom, je osrednji prevodnik izdelan iz tankega keramičnega izolatorja, prav tako iz politetrafluoroetilena. Kot dielektrični material se lahko uporabi suhi dušik.
V zgibnem koaksialnem kablu je notranji izolator dvignjen okoli notranjega vodnika, okoli oklopljenega vodnika in okoli tega zaščitnega izolacijskega ovoja.
Pri dvojno zaščitenem koaksialnem kablu sta običajno zagotovljeni dve plasti zaščite, in sicer notranji in zunanji oklep. To ščiti signal pred elektromagnetnimi motnjami in morebitnim sevanjem kabla, ki vpliva na bližnje sisteme.
Karakteristična impedanca koaksialne linije
Karakteristično impedanco osnovnega koaksialnega kabla lahko določimo z naslednjo formulo.
Zo = 138/sqrt(K) * Log(D/d) Ohmov
v,
K je dielektrična konstanta izolatorja med notranjim in zunanjim vodnikom. D je premer zunanjega vodnika in d je premer notranjega vodnika.
Prednosti ali prednosti koaksialnega kabla
Sledijo prednosti ali prednosti koaksialnega kabla:
Zaradi površinskega učinka (skin efekta) koaksialni kabli, ki se uporabljajo v visokofrekvenčnih aplikacijah (> 50 MHz), uporabljajo bakreno oblogo osrednjega vodnika. Površinski učinek je posledica širjenja visokofrekvenčnih signalov vzdolž zunanje površine vodnika. Poveča natezno trdnost kabla in zmanjša težo.
➨Koaksialni kabel stane manj.
Zunanji vodnik v koaksialnem kablu se uporablja za izboljšanje slabljenja in zaščite. To se doseže z uporabo druge folije ali pletenice, imenovane plašč (na sliki 1 označen s C2). Plašč služi kot zaščita pred vplivi okolja in je vgrajen v koaksialni kabel kot zaviralec gorenja.
Manj je dovzeten za šum ali motnje (EMI ali RFI) kot zasukani parni kabli.
➨V primerjavi z zasukano parico podpira prenos signala z visoko pasovno širino.
➨Zaradi fleksibilnosti enostavno ožičenje in razširjanje.
Omogoča visoko hitrost prenosa, koaksialni kabel ima boljši zaščitni material.
Slabosti ali slabosti koaksialnega kabla
Slabosti koaksialnega kabla so naslednje:
➨Velika velikost.
➨Montaža na dolge razdalje je zaradi debeline in togosti draga.
Ker se za prenos signalov po omrežju uporablja en sam kabel, bo v primeru okvare enega kabla prišlo do izpada celotnega omrežja.
➨Varnost je velika skrb, saj je koaksialni kabel enostavno prisluškovati tako, da ga pretrgate in med oba vstavite T-konektor (tip BNC).
➨Mora biti ozemljen, da se preprečijo motnje.
Čas objave: 15. dec. 2023
